Tri perspektive tesnobe
Tesnobo je dandanes težko spregledati. Živimo v družbi, kjer so hiter tempo življenja in nenehne spremembe stalnica vsakdana. Tesnoba je lahko moteča in paralizirajoča, včasih lahko deluje kot opozorilni znak, ki nas opominja na potrebo po zvišani pozornosti na dogajanje v in okoli nas. Razumevanje tesnobe zahteva večdimenzionalen pogled. Njene manifestacije in vzroki se lahko zelo razlikujejo od posameznika do posameznika.
V ta članek sem zajela tri poglede na pojav tesnobe: eksistencialistični, psihopatološki in psiho-socialni. Eksistencialistična perspektiva pogled na tesnobo razume kot osnovno človeško izkušnjo, ki pripomora k samozavedanju in osebni rasti. V tem pogledu tesnoba ni le simptom, ampak orodje za globlje razumevanje lastnega obstoja. Psihopatološki pristop tesnobo obravnava kot motnjo, ki jo s pomočjo klasifikacij strokovnjaki diagnosticirajo in zdravijo. Če v namen opazovanja te perspektive nadenemo očala psihopatološkega pogleda, lahko zaznamo poudarek na bioloških in psiholoških dejavnikih, ki prispevajo k razvoju različnih tesnobnih motenj. Socialno-psihološki pogled prepoznava vpliv družbenega okolja in medosebnih odnosov na doživljanje tesnobe, pri tem vključuje koncept bazične anksioznosti oz. tesnobe. Prepoznavanje in integracija med različnimi pogledi na tesnobo vodi do bolj celostnega in učinkovitega pristopa k zdravljenju in razumevanju tesnobe. V nadaljevanju bom orisala kratek vpogled v vsako izmed treh naštetih perspektiv.
Eksistencialistični, psihopatološki in socialno psihološki pogledi na tesnobo ponujajo različne perspektive, ki se med seboj dopolnjujejo in skupaj omogočajo globlje razumevanje tega kompleksnega pojava.
Eksistencialistični pogled na tesnobo
Eksistencializem je filozofska smer, ki se osredotoča na analizo človeškega obstoja, svobode in odločanja ter posameznikove sposobnosti, da najde smisel v življenju kljub inherentni absurdnosti bivanja. Tesnoba se v tem kontekstu pojavi kot naravna reakcija na osnovna eksistencialna vprašanja, kot so smrt, svoboda, izolacija in smiselnost . Søren Kierkegaard, pogosto označen kot "oče eksistencializma", opisuje tesnobo kot "vrtoglavico svobode", ki se pojavi, ko se posameznik sooči z neomejenimi možnostmi izbire in odgovornostjo, ki spremlja to svobodo. Tesnoba je po njegovem mnenju neizogibna in celo bistvena za doseganje samorazumevanja in avtentičnosti. V svojem delu poleg filozofskega in psihološkega pogleda v besedilno vpeljuje tudi teološkega. Glavni koncept, ki ga omeni iz teološke perspektive je zavedanje greha in zmožnost grešiti, kot sprožilca tesnobe v posamezniku (Kierkegaard, 2014). Še en ključni eksistencialistični, Jean-Paul Sartre (1943), idejo tesnobe raziskuje kot odziv na svobodo, pri čemer poudarja, da svoboda ne pomeni le možnosti izbire, ampak tudi breme odgovornosti za te izbire. Tesnoba se pojavi, ko posameznik razume, da nič ni vnaprej določeno in da so vse vrednote subjektivno ustvarjene. Eksistencialna psihoterapija, kot jo je razvil Irvin D. Yalom, se osredotoča na soočanje s štirimi osnovnimi eksistencialnimi skrbmi, ki si jih lahko zapolnimo tudi kot 4S: smrt, svoboda, samota in smiselnost. Terapevti pomagajo klientom raziskovati, kako te skrbi oz. izzivi vplivajo na njihovo tesnobo in življenje ter jih spodbujajo, da najdejo lastne odgovore in smiselnost znotraj svojega obstoja (Yalom, 2020). V praksi lahko primeri eksistencialne tesnobe vključujejo kliente, ki se soočajo z občutki praznine po izgubi ljubljene osebe, strah pred neuspehom pri kariernih odločitvah ali občutek samote in ne-pripadnosti v družbi. Eksistencialni terapevti delajo s takšnimi klienti na način, da raziskujejo te občutke, prepoznajo skrite strahove in dileme ter najdejo načine za izgradnjo bolj smiselnega in izpolnjenega življenja. Torej, če povzamem tesnoba v eksistencialni perspektivi ni le negativno stanje, temveč tudi priložnost za rast. Spodbuja posameznika k iskanju smisla in vrednot v svetu, kjer so zunanje smernice odsotne ali nezadostne. Eksistencialistična terapija, ki izhaja iz teh načel, poskuša klientom pomagati, da se soočijo s svojo tesnobo, razumejo njeno vlogo v svojem življenju in jo uporabijo kot katalizator za osebni razvoj.
Psihopatološki pogled na tesnobo
Psihopatološki pristop k tesnobi se osredotoča na razumevanje, kako se tesnoba manifestira kot motnja in njen vpliv na posameznikovo vsakdanje delovanje, identifikacijo simptomov, diagnozo in zdravljenje motenj v povezavi s tesnobo. V okviru psihopatologije so anksiozne motnje skupina duševnih motenj, ki so značilne za pretirano skrb, strah in izogibanje situacijam, ki povzročajo te občutke. Najenostavnejša definicija, ki sem jo do zdaj zasledila je Tesnobo lahko definiramo kot vrsto strahu, ki nastane, ko oseba ocenjuje, da neka življenjska izkušnja presega njene zmožnosti. Sprašuje se, če bo situaciji kos (Milivojević, 2008). Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (angl. Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, krajše DSM-5-TR) in Mednarodna klsifikacija bolezni ali MKB-11 (angl. International Classification of Diseases, krajše ICD-11) nudita okvir za klasifikacijo anksioznih motenj, ki vključuje generalizirano anksiozno motnjo (GAM), panično motnjo, fobije, socialno anksiozno motnjo in druge (American Psychiatric Association, 2022). V praksi so primeri anksioznih motenj pogosto povezani s specifičnimi situacijami ali predmeti (American Psychiatric Association, 2022), kot so strah pred letenjem, socialne situacije ali specifične fobije, kot je strah pred pajki.
Socialno-psihološki pogled na tesnobo
Socialno-psihološki pristop k tesnobi preučuje, kako družbene interakcije, kulturne norme in družbene strukture vplivajo na posameznikove občutke tesnobe. Ta perspektiva poudarja, da tesnoba ni zgolj individualna ali notranja izkušnja, ampak je lahko tudi odziv na zunanje družbene pritiske, pričakovanja in konflikte. Socialna anskioznost (ali tesnoba), strah pred ocenjevanjem ali negativnim presojanjem s strani drugih, je eden od najbolj neposrednih primerov, kako socialni kontekst prispeva k tesnobi (Umek in Zupančič, 2020). Koncept bazične anksioznosti, ki ga je razvila psihoanalitičarka Karen Horney, se nanaša na občutke negotovosti in tesnobe, ki izhajajo iz zgodnjih medosebnih odnosov, še posebej v otroštvu. Po Horneyjevi (1950) je bazična anksioznost temelj za številne kasnejše osebnostne težave in motnje, saj posamezniki razvijajo različne obrambne mehanizme in strategije soočanja, da bi zmanjšali svojo ranljivost za zavrnitev in osamljenost. Ta pogled poudarja, kako zgodnje socialne izkušnje oblikujejo temelje posameznikove sposobnosti za obvladovanje tesnobe. Sodobna družba s svojimi hitrimi spremembami, tehnološkim napredkom in družbenimi mediji prinaša nove izzive in pritiske, ki lahko povečajo občutke tesnobe. Primer tega je fenomen "FOMO" (strah, da bi nekaj zamudili), ki je tesno povezan z uporabo družbenih medijev in neprestanim primerjanjem lastnega življenja z idealiziranimi prikazi življenj drugih. Poleg tega globalne negotovosti, kot so ekonomske krize, politične napetosti in okoljske skrbi, prispevajo k občutku nemoči in tesnobe na kolektivni ravni (Umek in Zupančič, 2020). Intervencije se lahko osredotočajo na razvoj socialnih veščin, izboljšanje samopodobe in strategije soočanja, ki posameznikom pomagajo navigirati skozi družbene izzive.
Zaključek
V članku so orisane tri različne, a medsebojno povezane perspektive: eksistencialistično, psihopatološko in socialno-psihološko. Vsaka ponuja svoj pogled na pojav tesnobe, njene vzroke, posledice ter možnosti obvladovanja in zdravljenja. Ko pogledamo skozi očala eksistencializma lahko vidimo tesnobo kot del temeljnih človeških dilem in skrbi. Soočanja z minljivostjo, iskanjem smisla, svobodnih izbir in odgovornosti. Opazimo lahko tudi, da je tesnoba neizogiben del naših življenj, ki je lahko namenjena samospoznavanju in spodbujanju k osebni rasti. Psihopatološki pristop se osredotoča na tesnobo kot motnjo, ki je lahko paralizirajoča in predstavlja veliko prepreko v življenju posameznika. Kadar na tesnobo pogledamo s te perspektive, nam ta omogoča večje razumevanje bioloških in psiholoških dejavnikov (vzrokov, znakov in simptomov), ki so značilni za pojav in razvoj tesnobnih motenj. Za razrešitev teh je v psihopatološkem pogledu ponujena strokovna obravnava, ki je lahko psihoterapevtska, psihiatrična in/ali medikamentozna. Socialno-psihološka perspektiva osvetljuje vpliv družbe (družbenih struktur, kulturnih norm ter sodobne tehnologije) in medosebnih odnosov na doživljanje tesnobe. Lahko si jo predstavljamo kot sistemski model, ki gleda na posameznika v različnih sistemih (družina, sodelavci, sošolci, prijatelji, verniki,...) in vpliv le-teh na doživljanje/razvoj tesnobe. Kot intervencije ta perspektiva ponuja načine obvladovanja tesnobe skozi izboljšanje medosebnih odnosov in krepitev socialne podpore. Tesnoba je večplasten fenomen, ki za celostno razumevanje zahteva multidisciplinarno obravnavo. Integracija različnih perspektiv tako kot v strokovni (terapevtski) praksi, tudi lastnem vsakdanjem življenju pomaga posameznikom do boljšega razumevanja in obvladovanja svojih občutkov tesnobe. Istočasno lahko spodbuja k osebnemu razvoju in izboljševanju kakovosti življenja. Glavni namen članka je bil ravno ta, da ob preletu različnih perspektiv lahko ustvarim širši pogled na pojav tesnobe. Ta ni le vir trpljenja, ampak tudi priložnost za rast, globje razumevanje sebe in drugih. V kontekstu nove perspektive lahko tesnoba igra dvojno vlogo, kot izziv in potencialni katalizator za pozitivne spremembe v našem življenju. Ne glede na vlogo, ki jo odigrava, soočanje s tesnobo zahteva sočutje, razumevanje in prilagajanje. Ne smemo pozabiti, da ni enotnega »pravilnega« načina obravnave k doživljanju osebe, ampak se proces razlikuje od posameznika do posameznika. Doživljanje enega še ne pomeni nujno absolutno resnico, zato je dobro, da spoštujemo edinstvenost vsake osebe (kot tudi sebe) in si dovolimo raziskati in razviti lastne strategije za obvladovanje tesnobe.