“Ali imaš čas zame?” – Lp, tvoj problem
Ali ste si kdaj želeli, da bi lahko svoje probleme / stiske / težave samo dali iz svoje glave? Na nek način je to mogoče s tehniko eksternalizacije, ki bo predstavljena v tem članku. Eksternalizacija je terapevtski koncept, ki izhaja iz družinske terapije in se osredotoča na ločevanje težav od osebne identitete. Namesto da bi težave dojemali kot del sebe, jih posameznik obravnava kot ločeno entiteto, ki obstaja neodvisno od njegovega jaza. To pomeni, da se posameznik zaveda, da težave niso del njegovega bistva, temveč so produkt družbenih, kulturnih ali zgodovinskih dejavnikov. Še enkrat preberite zadnji stavek, saj je zelo pomemben.
Ampak kaj pa sploh pomeni to, da so stiske produkt različnih dejavnikov? Stiske, ki jih v večini doživljamo, so po navadi priučene, kar pomeni, da se razvijajo skozi odraščanje pri doživljanju različnih situacij in različnih odnosnih dinamik. To pa pomeni, da so naše stiske / težave / problemi v osnovi odgovor na to, kaj se nam dogaja v življenju. To si lahko pogledamo na tem primeru: oseba, ki v službi doživlja mobing, lahko ob tem razvije povišano mero stresa, depresijo, anksioznost itd. in to ne predstavlja njegove primarne osebnosti, temveč so zgoraj opisane težave odgovor na dražljaje, ki jih dobi iz okolice. Zaznavanje tega pa nam omogoči, da razvijemo objektiven pogled na svoje stiske. Poenostavljeno povedano nam omogoči, da si stiske ogledamo iz drugega zornega kota in prepoznamo, zakaj sploh so nastale v prvi vrsti. Stiska nam »pokaže«, da je nastala iz določenih razlogov in pod vplivom različnih dejavnikov.
V tem članku vas vabim, da se aktivno poglobite v predstavljeno tehniko eksternalizacije in na koncu tudi uporabite vprašanja, ki vam bodo omogočila eksternalizirati vaše stiske.
V življenju se vsi srečujemo s težavami, vprašanji in izzivi, ki lahko vplivajo na naše duševno in čustveno počutje. Pri soočanju s temi izzivi lahko uporabimo različne pristope. Najpogosteje pride v odraščanju do procesa, imenovanega internalizacija (v nekateri literaturi označenega kot ponotranjenje), ki je popolno nasprotje eksternalizacije. Ta dva koncepta predstavljata nasprotujoči si način dojemanja težav in imata različne učinke na naše duševno zdravje. Internalizacija je proces, pri katerem posameznik težave ali izzive dojema kot del svoje osebne identitete. To pomeni, da se posameznik identificira s težavami in jih sprejema kot del sebe. Namesto da bi se distanciral od težav, jih posameznik povezuje s svojim notranjim jazom. To se lahko razvije pogosto iz sporočil, ki jih dobivamo iz okolice. Na primer pogosto slišiš mamo, kako kritizira postavo druge osebe, in se preko tega naučiš, da imeti več kil pomeni, da si debel in posledično manjvreden v primerjavi z drugimi. Lahko pa so se norčevali iz tebe zaradi določene stvari in ti natikali razna imena ter preko tega razviješ prepričanje, da si to, kar so ti drugi govorili. Pogoste besede, ki jih slišimo iz okolice, so lahko: » Joj, kako si len.« »Kako si nemaren!« »Kako si neumen!« »Debeluška«
Najverjetneje smo različne besede na ta princip že vsi slišali nekajkrat v življenju. Tudi ni nujno vedno direktno, ampak se prek tega naučimo, kako se dojema/ocenjuje/obsoja druge osebe v naših življenjih. Čez čas pa ta sporočila preobrazimo v prepričanja, ki se zasidrajo v našo osebnost in nam začnejo krojiti naše življenje. Del internalizacije je tudi identifikacija, ki pomeni, da se dejansko začnemo identificirat s sporočili, ki smo jih prejeli iz okolice. Ko pa se vse to dolgo nabira, pa se začne to v naših življenjih kazati kot stiska, problem ali motnja. Vsaka stiska pa je ustvarjena iz različnih sporočil in interakcij skozi celo naše življenje. Pogosto pa se ne zaključi tukaj, ampak se začne komentirati tudi našo stisko/motnjo, in se začarani cikel pravzaprav sploh ne konča. Tukaj so potem razvidni dejavniki, o katerih sem govorila v uvodu. Vsa ta sporočila, situacije, interakcije, odnosi, politika, družbeni pogledi, zgodovinska sporočila, medgeneracijska sporočila in še mnogo mnogo več vpliva na to, kakšen odnos vzpostavimo s svojimi notranjimi boji. Lahko se zgodi, da se pri branju tega pojavi misel » ja, itak so krivi vsi drugi!«. Na prvi pogled mogoče res izgleda, kot da se dogaja to samo nam, ampak na žalost smo vsi žrtve in krivci v tem pogledu. Skozi druge se to dogaja nam, vendar smo tudi pogosto mi tisti, ki drugim nevede postavljamo »smernice,« kaj je prav in kaj ne. Ključna stvar pri tem pa je beseda odgovornost. Ne v smislu, da smo mi krivi, ker so se nam te stvari zgodile, ampak da imamo odgovornost, da lahko pri sebi spremenimo ter s tem vplivamo tudi na nastanek boljše družbe. Vse to pa nas vodi v eksternalizacijo. Eksternalizacija je nasprotni proces internalizaciji, pri katerem posameznik težave obravnava kot nekaj zunanjega, kar obstaja ločeno od njegovega jaza. Namesto da bi se identificiral s težavami, jih dojema kot ločeno entiteto. To mu omogoča bolj objektiven pogled na težave in lažje reševanje izzivov, saj se ne počuti osebno ogroženega ali prizadetega zaradi njih.
Oseba pride v stik s tem, kar je dejansko njegova osebnost in kaj je njegov problem. Ključna razlika je, da se pri internalizaciji oseba počuti problem, torej oseba= problem. Na primer: sem depresivna oseba, sem žalostna oseba, sem anksiozna oseba itd. Pri eksternalizaciji pa sta oseba in problem ločena, torej oseba=oseba in problem=problem. Na primer sem oseba, ki na momente doživlja depresivne občutke, žalostne občutke, tesnobne misli itd. Proces eksternalizacije se osredotoča na spremembo načina razmišljanja in dojemanja težav. Namesto da bi se posameznik identificiral s problemom, terapevtski pristop eksternalizacije spodbuja posameznika, da si ogleda težave kot nekaj zunanjega, kar je mogoče opazovati, analizirati in obravnavati na bolj objektiven način. To omogoča posamezniku, da se osvobodi občutka krivde, sramu ali nemoči, povezanih s težavami, in da prevzame bolj proaktiven pristop k reševanju izzivov. Eksternalizacija pa ni le terapevtski koncept, ampak je lahko tudi učinkovito orodje za spopadanje s težavami v vsakdanjem življenju. Posamezniki se lahko naučijo uporabljati eksternalizacijo za različne situacije, kot so konflikti v medosebnih odnosih, stres na delovnem mestu ali pri občutkih tesnobe in depresije ter še mnogo več. Zavedanje, da težave niso del njihove osebne identitete, ampak so le začasni izzivi, lahko posamezniku pomaga, da razvije boljše strategije za soočanje s težavami in izboljša svojo duševno zdravje.
Ni oseba tista, ki je problem; a tudi Problem ni v celoti tisti, ki je problem. Če smo povsem dosledni, potem je odnos osebe s Problemom tisti, ki je problem!
(Roth & Epston, 1996)
Zaključek
Kaj točno pomeni, da je odnos s problemom to, kar je dejansko problem? Pri internalizaciji smo se poglobili, kako sporočila iz okolice kreirajo naše poglede, ki jih imamo na različne stvari. Vse to se dogaja v odnosu bodisi z drugo osebo, v odnosu do druge osebe ali do stvari. Enako pa velja za stiske in probleme. Če imamo do svojih stisk negativen odnos, je velika verjetnost, da jih bomo tudi težje rešili, saj se ob tem ustvarja občutek, kot da so nerešljive. Če pa do njih razvijemo zdrav odnos in jih lahko pogledamo objektivno, nam to odpre perspektivo in poveča možnosti za razreševanje.
POTEK EKSTERNALIZACIJE KOT TEHNIKE
Korak
Opredeli svoj izbrani problem (nekaj v sebi, kar te teži svojo lastnost, osebni ali družinski vzorec, ki bi ga rad-a spremenil-a).
Korak
Predstavljaj si, da se ta problem nahaja zunaj tebe – kot da si ga lahko slečeš ali sezuješ ali snameš ali ga odložiš v prostor, kjer se nahajaš - in si ga začneš natančno ogledovati.
Korak
Kakšno podobo ima? Oglej si ga z vseh strani, za vsako naslednje vprašanje si vzemi čas, če te ne nagovori, pa pojdi k naslednjemu.
Korak
Kakšna je njegova oblika, barva, struktura, velikost, masa, teža, prostornina, gibljivost,...? Ali se ga lahko dotakneš? Če bi lahko govoril, kaj bi ti povedal?
Korak
Poimenuj problem – daj mu ime (z eno besedo ali kratko besedno zvezo), ki se najbolj prilega njegovi podobi (če se ti bo kasneje v pogovoru porodila še boljša ideja imena, ga boš zamenjal-a).
Korak
Pomisli, kaj ti *ime problema* najbolj šepeta, da bi čimbolj vplival/-a nate in na tvoje življenje.
Korak
Kdaj in kje – na katerih področjih tvojega življenja, v katerih tvojih odnosih, v katerih situacijah, pri katerih dejavnostih - ima *ime problema* (naj)več vpliva nad tabo?
Korak
Kakšni so učinki (posledice) vplivanja *ime problema* na različnih področjih tvojega življenja in na prej omenjene konkretne odnose?
Korak
Kdaj in kje (kot zgoraj) imaš ti (naj)več vpliva nad *ime problema*?
Korak
Kdo (navedi konkretne osebe) otežuje, spodkopava tvoja prizadevanja premagati *ime problema* in kako (čimbolj konkretno se spomni)?
Korak
Kdo (navedi konkretne osebe) te podpira v tvojem prizadevanju premagati *ime problema* in kako (čimbolj konkretno)?
12. KORAK
Svojemu “problemu” napiši poslovilno oziroma od-ločitveno pismo. Pismo naj vključuje:
A)
Identifikacijo vseh prednosti oz. koristi vzdrževanja odnosa s “problemom” in vse pozitivne,dobre stvari, ki jih imaš od tega, da si v odnosu s tem problemom (zakaj se ti to izplača –dejansko ali v prenesenem pomenu; v čem si čustveno navezan-a na problem; denimo:izogibanje bolečini, občutkom krivde, odvisnost kot način spoprijemanja, npr. “Bolje alidobro se počutim, ko sem zadet/-a, pijan/-a”, idr.).
B)
Pojasnilo, zakaj je treba ta odnos prekiniti. Identificiraj katero koli prednost problema (oz.odnosa z njim), kateri se odrekaš in utemelji, zakaj je to v redu, smiselno, koristno zate – zakaj je bolj vredno oz. bolj pomembno, da se temu odrečeš, kot da še naprej ohranjaš “problem” oz. vzdržuješ odnos z njim.
C)
Po obrazložitvi obeh perspektiv na koncu pisma zapiši svojo odločitev a) ali b):